Veronika Lovšin

Šport mi je bil položen že v zibko. Saj sta se starša spoznala, ko je oče iskal soplesalko za športne plese. Pot ju je zatem skupaj zanesla v atletiko, tako da sem svoje otroštvo preživela na atletskih stadionih in opazovala mamo in očeta, kako tečeta. Dan za dnem, v vsakem vremenu in ob vsakem razpoloženju. Ni bilo izgovorov, potrebni so bili rezultati. Ker je bil to del mojega življenja mi ni preostalo drugega, kot da grem po njunih stopinjah. In se je začelo, najprej atletika, potem smučarski tek, kasneje gorsko kolesarjenje, turno smučanje, plavanje… Pretiravanje s športi vseh zvrsti, bolečine v kolenih, zvini gležnjev. Ker to navadno poslušamo skoraj pri vseh športnikih, se mi je zdelo nekaj normalnega.

Potem so prišli otroci, služba in dinamika življenja se je spremenila, šport je ostal. Spomnim se, kako sem imela že dovolj dela s kuhanjem in ukvarjanjem s svojimi otroci, pa me je polna glava vsak dan ‘prosila’, da grem še na Šmarno goro, da si jo zbistrim. Ker ne zmore takšnega tempa, potrebuje zrak, samoto. Moram si urediti svoje misli, ki so se pri ukvarjanju s športom čudežno zbistrile, dogodki so se mi uredili v glavi, dobila sem rešitve za probleme, ki jih prej čez dan nisem uspela sestaviti skupaj… In je šlo, iz dneva v dan, tako naprej. Bolečine so se sicer stopnjevale, vendar so postale del mojega vsakdanjika, tako da sem se na njih že navadila. Praktično nisem poznala življenja brez njih.

Dokler ni prišel tisti dan, ko sem izgubila svojega četrtega otroka. To me je predramilo. Dalo mi je vedeti, da nekaj ni ok, da ne grem v pravo smer, čeprav se trudim po najboljših močeh. Trudim se biti dobra, predana mama, ki bi vse naredila za svoje otroke. Ki je lahko izmučena kot cunja, pa vedno najde tisto malo energije za pravljico, sprehod z otroci v dežju, z njimi speče pecivo, ustvarja nove umetnine, karkoli, nič mi ni bilo pretežko zanje. Nikoli. Zakaj potem to? Zakaj me je življenje tako silovito kaznovalo?

Po tem sem začela iskati. Iskati metodo, človeka, karkoli. Nekoga, ki bi mi povedal, da življenje ni pot v prepad, ampak, da se lahko to ustavi. Da se lahko to prepreči. Imela sem veliko vmesnih postankov in spoznavanj z najrazličnejšimi metodam, dokler nisem prišla do AEQ metode®. Na tej stopnički sem obstala, ker sem bila z vsakim seminarjem, z vsako stopnjo izobraževanja, ki sem jo opravila bolj prepričana, da je to to. Tu sem dobivala odgovore, ki sem jih prej leta in leta iskala, pa jih nisem uspela povezati v smiselno celoto. Sedaj se je vse sestavilo samo od sebe.

Ni bilo več dvoma, da si svoje življenje krojim sama. Spoznala sem tudi s katerimi dejanji in kakšnim obnašanjem si prinašam tovrstne izkušnje v svoje življenje. Najlepše v vseh teh spoznanjih pa je bilo, da sem se naučila vse to tudi spremeniti in živeti drugače. In na ta način svoje življenje iz avtoceste proti prepadu preusmerila v drugo stran in sama sebi dala novo priložnost.

Na svoji poti sem z AEQ-jem navdušila tudi svoje starše in mi je navdihujoče opazovati, koliko se da narediti na sebi tudi v zrelih letih. Kako lahko z zavestnim spreminjanjem svojega obnašanja spreminjaš sebe, da se kljub že načetemu zdravju izviješ iz primeža grozečih bolezenskih stanj. In kako lep je lahko partnerski odnos na stara leta, da imaš kljub praznemu gnezdu ob sebi sopotnika s katerim lahko deliš vse najtežje in najlepše trenutke.

Meni je AEQ metoda® pomagala, da nimam več zvitih gležnjev. Asimetrije, ki so nastale v času okrevanja počasi izginjajo. Bolečine v kolenih in križu so samo še spomin. Če pa se mi kdaj slučajno oglasijo, je to takrat, ko me opomnejo, da sem skrenila iz poti in grem v stare vzorce obnašanja. Toda tudi te odklone zaznavam sedaj veliko prej in nikoli več ne pride do resnih bolečin in nezmožnosti za hojo. Skoraj povsem mi je uspelo odpraviti tudi hallux valgus.

Lepota celostnih metod je v tem, da ne zdraviš samo ene stvari in si namesto ene ozdravitve nakoplješ novo, drugačno težavo, ampak da se pozdravi tudi kaj takšnega, ko niti ne pričakuješ, da je mogoče. Pri meni se to kaže v večji povezanosti znotraj družine. Ko lahko z možem bolj realno ocenjujeva najin odnos in se zato, ker si lahko poveva tudi tiste najtežje in najbolj nehvaležne stvari, o katerih si veliko ljudi ne upa spregovoriti in se rajši sprenevedajo, da ne obstajajo, veliko bolje poveževa skupaj. Prvi, ki na to odreagirajo, so najini otroci. Pri nas doma opažam, da več, ko si lahko z možem poveva o težkih in bolečih stvareh, lažje je otrokom ob nama. Trudila sva se biti dobra starša in delati po najboljših močeh, kar sva zmogla, toda še vedno sva povsem nezavedno na otroke prenašala ogromno bremen, ki jih lahko sedaj predelava drug z drugim in na ta način razbremeniva otroke, ki se lahko tako otresejo bremena preteklosti in zaživijo svoja življenja.

Morda ni nepomembno tudi to, ko sem začela bolje čutiti svoje telo, sem veliko lažje začutila tudi cel spekter čustev, ki so se prebujala v meni in svet se je iz črnobelega začel spreminjati v barvnega, bolj polnega in vrednega življenja. Je razlika med tem, da življenje zgolj preživiš ali pa da ga resnično živiš v vsej njegovi polnosti. Z AEQ metodo® lahko uspe tudi vam in z veseljem vam bom stala ob strani na tej poti.

 

NAČIN UČENJA AEQ METODE®: Delam aktivne terapije v živo in vodim spletne programe AEQ vaj (preko Zoom aplikacije) in delavnice AEQ metode v živo

DELOVNI ČAS: med delovniki od 9 do 18

POKRAJINE DELOVANJA: za aktivne terapije Osrednjeslovenska in Gorenjska; delavnice po celi Sloveniji

AEQ IZOBRAZBA:

Učiteljica AEQ 1. stopnje; pridobitev naziva: 25. 12. 2018

Učiteljica AEQ 2. stopnje; pridobitev naziva: 10. 11. 2019

Učiteljica AEQ 3. stopnje; pridobitev naziva: 8. 1. 2023

Učiteljica AEQ dihanja 1. stopnje; pridobitev naziva: 19. 3. 2019

Učiteljica AEQ dihanja 2. stopnje; pridobitev naziva: 6. 6. 2022

Učiteljica AEQ odnosov 1. stopnje; pridobitev naziva: 17. 3. 2023

 

Preberite še:

Tacenska cesta 125d, Ljubljana - ŠmartnoMobi: 041 861 224Mail: [email protected]