Učiteljica AEQ metode 2. stopnje – Pot iz mreže senzorno – motorne amnezije

Sebe vidimo tako kot so nas videli naši starši v otroštvu. Če so nam govorili pozitivne in vzpodbudne besede in z nami ravnali spoštljivo, potem imamo o sebi dobro mnenje, se cenimo in znamo tudi prepoznati, kdaj so naše meje prekoračene in se na to tudi primerno odzovemo. Taka oseba ve kaj hoče in je sposobna to tudi doseči in dobiti. Za tako osebo lahko rečemo, da nima SMA.

Če pa so nam starši govorili negativne, kritične besede in se do nas vedli kakorkoli žaljivo, ukazovalno, nadzirajoče ali bili celo nasilni do nas, potem o sebi dvomimo … nimamo ne samozavesti niti lastne vrednosti.

Misli, ki se nam čez dan podijo po glavi, nam ustvarjajo občutke, ki se nato odrazijo v dogodkih in na koncu v rezultatih dejanj. Zato je zelo pomembno, kaj in kako mislimo, saj bo od tega odvisen končni rezultat. Če z njim nismo zadovoljni, potem je nujno potrebno svoje misli reprogramirati. Ni dovolj, da odpravljamo SMA samo z vajami za sproščanje mišic, potrebno je tudi začeti misliti (razmišljati) drugače. Je pa res, da zmanjšanje SMA na telesni ravni (boljše čutenje telesa in povezava med umom in telesom) omogoči, da se opogumimo in dovolimo misliti drugače, saj nas telo pri tem podpre.

Na nekaterih mojih primerih lahko ponazorim preobrazbo mojih misli pred AEQ-jem in potem.

Primer 1:

Prej: Zelo težko sem izrazila svoje mnenje, saj sem mislila, da nimam kaj pametnega za povedat. Poleg tega sem v glavi razmišljala, s katerimi besedami naj povem, da bo imelo rep in glavo ter da bo imelo učinek na sogovornika. Če mi je že uspelo povedat, kar mi je ležalo na duši, sem potem lahko celo popoldne (ali še cel večer) razmišljala, da bi lahko povedala drugače in z drugimi besedami, da sem verjetno z besedami prizadela sogovornika in iskala rešitev, kako naj popravim ali se opravičim.

Zdaj: Svoje mnenje lahko povem brez občutka krivde ali slabe vesti, da sem koga prizadela. Po dogodku ne premlevam več, da bi morala povedati drugače ali z drugimi besedami. Razen, ko rešujem stvari z mamo. V tem kontekstu so stvari veliko bolj globoke in zacementirane, zato pred izražanjem misli veliko razmišljam, se pripravljam, kako bom povedala in ponavadi tudi traja kar nekaj časa, da to potem tudi povem.

Primer 2:

Prej: Konfliktom sem se izogibala. V neugodnih in neprijetnih situacijah sem se potegnila nazaj, rekla »je že vredu«, »ni problem«, »se zgodi« … čeprav sem potem v telesu čutila, da bi mogoče lahko kaj rekla ali vsaj dala vedeti, da mi ni všeč, da pa lahko razumem.

Zdaj: Konflikt sprejmem kot priložnost, da obe strani (jaz in nasprotna) poveva, kaj misliva, čutiva, vidiva, razumeva … Izmenjava misli nama da priložnost, da drug o drugem izveva več, se na ta način bolje spoznava in poiščeva rešitev, če je možno. Neprijetna čustva, ki se pri tem ustvarjajo, lahko nadziram in jih poskušam usmerit v rešitev bodisi z besedami bodisi z dejanji. Razmišljam tudi o tem, ali so čustva upravičena ali so mogoče posledica nekih mojih preteklih dogodkov, ki sprožajo nezavedno reakcijo (pogojni refleks).

Primer 3:

Prej: Če sem se sprla s partnerjem, me je to tako prizadelo, da sem v glavi (v svojih mislih) začela pakirat kovčke, da ga zapustim in grem spat pod most, saj drugam itak nimam it. Misel, ki mi je šla čez možgane je bila: Nima te več rad. Razočarala si ga. Nisi več njegova pridna punčka, zato lahko kar spakiraš kovčke in greš … kamor češ. Počutila sem se nemočno, nesposobno, zapuščeno in trdo od strahu.

Ko sem o mojih mislih prvič to na glas povedala partnerju, me je samo debelo gledal, kakšne neumnosti govorim.

Zdaj: Če se sprem s partnerjem, ne pakiram več kovčkov in ga nič več ne zapuščam. Lahko tudi ocenim, ali je bila moja reakcija pretirana glede na trenutno stanje. Takrat mu tudi povem, da je nekaj sprožilo moja čustva (odziv), da pa še ne vem kaj in da moram raziskat in razmislit.

Primer 4

Prej: Zelo veliko sem razmišljala in se krivila, da sem bila slaba mama, da bi morala ravnati drugače. To razmišljanje je bilo podobno blodnjaku, ki nima izhoda. Mučila in mučila sem se lahko dneve in dneve, čeprav sem vedela, da za nazaj ne morem spremeniti nič.

Zdaj: Jebi ga, kar je je. Probajmo bit v prihodnje boljši … drugačni. Zato se učim in poskušam biti vsaj za kakšen odstotek bolj čustveno zrela in živeti kot odrasla, odgovorna in svobodna oseba.

Vsi zgoraj opisani primeri so povzročali hudo stisko (stres) na telesni ravni; krčenje mišic, neučinkovito dihanje, poraba energije za brezplodno razmišljanje, utrujenost, slabše spanje, razpoloženje.

Z AEQ vajami sem bolj v stiku s sabo, bolj čutim telo in kaj mi sporoča. Sodelovanje med zavestjo in telesom me bolj drži v sedanjosti, veliko manj analiziram preteklost in veliko manj se bojim prihodnosti. Moj notranji svet je postal manj aktiven in se je preselil na zunanji svet. Zdaj več povem (govorim), svoje občutke ubesedim, več je dejanj in akcije. Na drugi strani sem znotraj sebe bolj mirna, stabilna, veliko bolj osredotočena na tukaj in sedaj, manj je slabe vesti in občutkov krivde. Tako stanje mi daje prostor za nove stvari.

Učiteljica AEQ metode 2. stopnje

Preberite še:

Sebe vidimo tako kot so nas videli naši starši v otroštvu. Če so nam govorili pozitivne in vzpodbudne besede in z nami ravnali spoštljivo, potem imamo o sebi dobro mnenje, se cenimo in znamo tudi prepoznati, kdaj so naše meje prekoračene in se na to tudi primerno...