Maja Tapaj, učiteljica AEQ dihanja 1. stopnje – Čustva in dihanje

Pred dnevi sem se pogovarjala s svojo materjo (tako na naših koncih pravimo babici), pripovedovala mi je zgodbe, ki jih je sama slišala od svoje mame, o času med in po 1, Svetovni vojni, kar v bistvu niti ni tako daleč nazaj. V teh dobrih 100 letih, je tehnologija ogromno napredovala, čustvena zrelost in struktura samega fizičnega telesa pa je ostala enaka, kot za časa Soške fronte, če se osredotočim na dogajanje in način življenja in delovanja na naših koncih. Za časa 1. vojne, so vsi moški na Bovškem odšli na tuja bojišča, večinoma v Rusijo, ženske z otroki (družina je takrat večinoma štela od 7-10 otrok) pa so odšle v begunstvo, nekateri na kranjsko, drugi v Avstrijo. Bovška dolina pa je bila polna tujih vojakov iz Srbije, Vojvodine, Bosne,…

Življenje tako moških, ki so zapustili družino in se borili na tujih poljih, kot za ženske in otroke je bilo izredno kruto in tu ni bilo prostora za nobena čustva.
Ženske so bile v begunstvu večinoma po kmetijah, kjer so za preživetje sebe in otrok težko garale. Okoliščine so jih prisilile, da so postale močne, neobčutljive, trdne in zmožne same preživeti brez pomoči moškega. Čustva in občutke so globoko potlačili, saj so le tako lahko cele dneve trdo delali in tako pozabili na bolečino, ki pa je v njih še vedno tlela, čeprav je niso več čutili. Kot pa vem izražanje čustev poteka preko membrane in potem skozi površinski prečno progasti mišični sistem telesa, se pravi, čustva izražamo skozi telesno gibanje (čustveno reakciji) ki je pod zavestnim nadzorom. Tako je edini način, da čustva lahko zadržimo v sebi, če zvišamo mišični tonus v trupu, in potencialno energijo čustev zadržimo znotraj membrane.  Tako se je telesni sistem boril proti krutostim, na dveh nivojih. S povečanjem tonusa mišic v membrani v trupu, tako postane manj občutljiva na občutke in senzacij iz telesa in s popačitvijo dihanja, s katerim sistem ustvari manj energije, in prav tako zmanjša intenzivnost impulzov ki prihajajo iz telesa v zavest.

Enako so naredile takratne ženske, kot je znano, trd odnos ustvari trdo telo. Tako jim je kruto moško delo v begunstvu ugajalo, saj so s trdim telesom, ki so si ga same ustvarile z zadrževanjem močnih čustev, tudi lažje opravljala vsa dela. Nekako se je prijel rek, da je delo rešitev za vse čustvene težave. Sklepam da je napis, ki je visel v Auschwitzu, »arbeit macht frei« nekako rek, ki je bil v prenesenem pomenu vzorec iz 1. Svetovne vojne, saj se po pogovorih z materjo in ostalimi stareješimi prebivalci jasno občuti, da je bilo edino delo tisto s katerim so »pregnali« bolečino, skrbi, sovraštvo in krutosti.

Ta trdost telesa pa je popačila tudi dihanje, kar pa jim je seveda tudi »koristilo» saj so tako lažje v sebi zadržale, nemoč, ki jih je vodila v sovraštvo, bes, maščevanje, prezir in protest.
Ker pa opisane razmere niso minile čez noč, ampak so trajala leta, saj so tudi po vrnitvi domov, po vojni, doživele nov šok, saj je bilo večina domov porušenih, moški, ki so vojno preživeli pa so bili travmatizirani, nekateri pa tudi invalidi. Tako so vsa ta močna čustva ostala v telesih vsa ta leta, kar pa je pripeljalo do podzavestnega vedenjskega vzorca, ki se je iz generacije v generacijo prenašal do danes.

Če pogledam mojo linijo prednikov po očetu. Oče moje stare mame je bil v vojni v Rusiji, tam sta mu v mrazu zmrznili obe stopali, tako da so mu jih polovico odrezali, in je bil vojni invalid. Takrat je tudi še od kralja prejemal denarno pomoč, kot nekakšno invalidnino, ker ni mogel več delati. Po končani vojni se je poročil z žensko, ki pa je skupaj s sinom na porodu umrla. Kasneje se je poročil z mamo moje stare mame. Moja pra nona, pa je bila 13 let mlajša od njega, in je čas med vojno preživla kot mlada 9 letna deklica v begunstvu, kjer so prav tako delali na kmetiji za preživetje in vsakodnevno poslušali žalivke, da so »prazni lačni vampi«.
Tako lahko vidim, da sta bila oba prisiljena močno dvigniti mišični tonus v trupu, da sta lahko preživela. Izražanje čustev ni prišlo v poštev, saj so bili navajeni potrpeti in zadržati vso fizično in psihično bolčino znotraj jedra. Stara mama je zaradi nemoči, ki jo je v zakonu čutila razvila tudi močno sovraštvo do moških, saj je vso delo težko delo, zaradi invalidnega moža padlo nanjo.
Pra ded je umrl zaradi odpovedi srca, pra noni pa so pri 83 letih, našli nekaj na pljučih. Po čemu lahko sklepam da sta oba imela izredno povišan tlak v trupu in s tem seveda tudi močno popačeno dihanje.

Če skozi takratne vzorce pogledamo najpogostejše vzroke za zakrčenost dihalnih mišic in neučinkovito dihaje.

Jok
Kot nemočen otrok jokamo takrat, ko želimo od staršev, da zadovoljijo neko našo takrat še osnovno potrebo. Ker je odziv okolice velikokrat negativna reakcija nazaj na otroka, ta zaradi strahu pred zapustitvijo in željo po zadovolitvi matere zataji svoje občutke, s tem pa poruši učinkovito dihanje.
Med in po vojni, ženske zaradi »trde kože« ki so si jo ustvarile da so preživele, sploh niso mogle začutiti kaj otrok, ki joka rabi. Puščale so jih jokati, da si »okrepijo pljuča«, niso jim mogle dati prave ljubezni ne topline, saj so bile navajene trde roke življenja. Jok je bil predstavljen kot nekaj šibkega, zato so otroke od majhnega učili, da pogumni ne jočejo, da manj kot čutiš bolečine, boljši si,… ta vzorec je zelo močno zakoreninjen tudi v meni, saj sem celo življenje tajila kakršno koli bolečino, starši pa so me zato hvalili in imeli za pogumno in močno deklico.

Čustvena ali fizična odsotnost matere v zgodnjem otroštvu
Upam si reči da nobena mati med in po vojni ni bila čustveno in fizično prisotna. Čustveno ni mogla biti prisotna, ker je v trupu ustvarila tako močno blokado, da ni niti sama mogla izražati čustev, niti ni mogla zaznati čustev, ki so prihajali od otrok.
Fizična odsotnost mater v begunstvu in po vojni pa je predstavljalo delo ki ga je za preživetje morala opravljati. Za manjše otroke so takrat skrbeli starejši bratje in sestre.
Ker matere ni bilo v njihovi bližini, so doživljali travmatsko izkušnjo, ki jim je aktivirala simpatično živčevje, za katerega pa je značilna tudi hiperventilacija. Ker so se ti travmatski dogodki ponavljali so otroci razvili tudi kronično popačitev dihanja.

Če na hitro preletim še vzorce nas »potomcev« v tej dolini, lahko povežem, da se vzorci od 1. vojne pa vse do danes, niso popolnoma nič spremenili. Visok pritisk v centru telesa je naša specijaliteta. Navajeni smo stisniti zobe in potrpeti, saj smo bili tako naučeni, ker nam življenje ne omogoča več za našo podzavest običajnega pritiska, ga sami iščemo v adrenalinskih špotih, težkih odnosih in trdemu delu. Naše dihanje je plitvo, omejeno na zgornjo polovico pljuč, kar pa nam omogoča slabšo preskrbo s kisikom in energijo, kar pa nam nudi možnost za učinkovito potlačitev vseh občutkov ki jih nosimo še od naših prednikov. In tako samo nadaljujemo tredicijo vase zaprtih ljudi, ki se držimo Humarjevega citata: » jekla ločimo na silicijeva in manganova. Bolj ko mahaš po silicijevem, mehkejše je, in bolj ko mahaš po manganovem, trše je. Zato, vi kar mahajte – jaz se ne prištevam k silicijevim.«

Maja Tapaj, učiteljica AEQ dihanja 1. stopnje

Preberite še:

Pred dnevi sem se pogovarjala s svojo materjo (tako na naših koncih pravimo babici), pripovedovala mi je zgodbe, ki jih je sama slišala od svoje mame, o času med in po 1, Svetovni vojni, kar v bistvu niti ni tako daleč nazaj. V teh dobrih 100 letih, je tehnologija ogromno...