Teja Šinkovec, Učiteljica AEQ metode in AEQ dihanja 2. stopnje – Bistvo AEQ metode

Bistvo metode vidim v tem, da kdor se z njo seznani dojame, da je rešitev za njegove težave v spremembi. Pa naj bodo to težave na fizičnem področju, psihičnem nivoju ali stanje v katerem živi in nahaja (odnosi). Če je oseba prišla do določenih bolečin in stanj iz katerih se ne more rešiti na do sedaj uporabljene metode in pristope, je očitno čas za spremembo. Da pa spremembo lahko proizvedemo potrebujemo višek energije, čas in pozornost, ki jo temu namenimo.

Telo nas na začetku opozarja z neprijetnimi občutki. Na različne načine nam pošilja signale, s katerimi kliče po spremembi in slišanosti. Ker smo ponavadi v pomanjkanju časa in posledično tudi pozornosti, tega ne zaznamo oz. nimamo časa slišati. S tem majhna opozorila rastejo in postanejo naše kronične težave. Šele, ko postanejo tako velike, da nas dejansko močno omejujejo v vsakodnevnem življenju, se odločimo poiskati pomoč (ali pa tudi ne).

Zaradi pomanjkanja časa, ki bi ga namenili urejanju lastnega stanja, imamo tudi večjo verjetnost nastajanja fizičnih poškodb, saj se naša pozornost pod časovnim pritiskom močno omeji.

Torej za boljšo pozornost potrebujemo višek energije, ki jo lahko namenimo v določen proces spreminjanje naše some. V tem je tudi velik problem, v kolikor te energije nimamo, ali je nismo pripravljeni “pridobiti” na račun, da se odrečemo usmerjanju energije na določeno področje v življenju. S tem mislim, da moramo nekaj pustiti za seboj, če želimo narediti premik naprej. Primer: nekdo ogromno energije usmerja v šport, poleg službe in družine, vsak dan nameni rekreativnemu treningu, ki ga jemlje kot “filter” in razbremenitev po napornem dnevu. V kolikor ni pripravljen, nekaj energije, časa in pozornosti vzeti pri tem hobiju in ga usmeritit v izboljšanje lastne some, pač do spremembe ne more priti. Ali pa se je loti z vsem zanimanjem, vendar jo kmalu opusti.
Enako se zgodi, če se sprememba izsili, se pravi, da je oseba primorana narediti spremembo. V kolikor ni pravega motiva in seznanjenosti, ter realneg dojemanja, kakšna je lahko posledica v kolikor se sprememba ne bo zgodila, bo oseba to spremembo opustila.

Namreč tudi časa nismo sposobni učinkovito izkoristiti. Nameniti ga učenju in spremembi, na začetku lahko izgleda zelo dolgočasno. Hkrati smo v sodobni družbi navajeni reka, ČAS JE DENAR. Kdo si ga bo danes “utrgal” v vsakodnevnem prenasičenem urniku zato, da bi se posvetil spoznavanju samega sebe ? Vendar čas je vse kar imamo in smo tudi gospodarji lastnega časa. Dostikrat slabi
gospodarji, saj ga velikokrat ne izkoristimo primerno in učinkovito. Kako pa smo uspešni pri izkoriščanju časa, pa je odvisno od naše energije in pozornosti, ki jo namenimo
zorenju lastne some in neprestanemu učenju.

Neverjetna se mi zdi povezanost med temi tremi komponentami. Namreč višek energije nam omogoča več pozornosti v danem trenutku. S pozornostjo smo sposobni boljšega učenja, le ta pa nam prinaša boljše razumevanje trenutnega stanja. V kolikor smo ga pripravljeni sprejeti in se posledično učiti, kako ga spremeniti, bolj spreminjamo strah v skrb. S tem smo pripravljeni bolj učinkovito uporabiti višek energije in usmeriti pozornost v sprejemanje sedanjega stanja in spreminjanje le tega v prihodnost, z dejanji v sedanjosti. Sprememba namreč napoveduje napredek, brez spremembe pa napredka ni.

Čakati in uporabljati frazo: “saj bo, enkrat bo že” je popolnoma nesmiselno in neučinkovito, je pa najlažje-SMI. Začetek spremembe in izpeljava naštetega zaporedja, pa je pri odločitvi, komu in čemu bomo namenili čas, se pravi definirati kaj nam je pomembno.

Ko se seznanimo z AEQ vajami, najprej ugotovimo, koliko pozornosti namenimo enemu gibu in da jo je sploh mogoče in potrebno. Tam pride do spoznanja, koliko je pozornost na določeno dejanje/gib pomembna za nadaljnji razplet in potek dogodkov. Ko stranko usmeriš v to, da svojo pozornost na gibe in na samo sebe ohranja tudi izven vaj, ponavadi pride do velikih spoznanj in presenečenj. Oseba prvič ugotovi kako sedi za mizo, kako hodi po stopnicah, kako se vsakič isto odzove na določen dogodek, čeprav
se tako ne želi.

S pozornostjo, ki jo ima v določenih trenutkih več, opazi, da lažje nameni in presodi, koliko energije in časa bo za določeno delo porabila. Oseba postane boljša v presojanju, koliko česa in kako želi narediti določeno dejanje, kako želi odreagirat in kaj čuti ob določenih situacijah in odnosih. S tem pride do razumevanja trenutnega stanja in na podlagi tega šele lahko sledi njena sprememba v prihodnosti. Glede na to ali bo sprovedena in kako hitro, pa je odvisno od tega kako močna je želja po spremembi in kakšna je podpora njene okolice pri tem.

Skozi vaje oseba prihaja do vedno boljše navpične povezanosti sistema in s tem do vedno večjega nadzora nad lastnimi mišicami in lastnim gibanjem. Če pridemo do stanja, kjer imamo boljšo povezanost z lastnim telesom, imamo tudi večji nadzor nad njim in boljše razumevanje. Skozi vaje zmanjšujemo namreč nepotreben tonus v mišicah in preidemo iz simpatičnega v parasimpatično stanje AŽS. Manj kot smo v simpatičnem, manj energije trošimo po nepotrebnem. Posledično nam nezavedna napetost, ki jo je vedno manj, jemlje tudi vedno manj energije, saj jo telo ne potrebuje več za ohranjanje določenega stanja. S tem pridemo do viška energije, ki ga zaradi in časa, ki ga namenjamo spremembi, znamo tudi bolje izkoristit in usmerit. Pridemo v spiralni proces, kjer spoznavamo soodvisnost vseh treh komponent pri spremembi. Če smo pripravljeni nameniti čas in višek energije, lahko več pozornosti usmerimo v določeno dejanje ali proces, ki pa nas vodi v spremembo.

Ko skozi vaje sprostimo mišično napestost, se urimo v osredotočenosti in drugače pričenjamo razumevati čas. S prenosom tega v vsakodnevno življenje se vedno lažje prepoznamo kdaj smo ujeti v prehiter tempo sodobnega časa in v nepotrebne večopravilnosti, zaradi katerih se s časom lahko ponovno znajdemo v kronični aktivaciji simpatičnega AŽS. Naše presojanje kaj nam odgovarja in kaj ne, se spreminja saj ugotovimo, da imamo velik vpliv na to, čeprav smo do sedaj mislili, da zadeve in stanje pač takšne so. Začenjamo delati spremembo, delamo tudi rezultate iz katerih se učimo in na podlagi katerih je naša vsaka naslednja odločitev lahko boljša.
Zaradi sproščanja nezavedne napetosti in vedno večjega udobja gibanja in manj bolečin, ki so nas pestile vsak dan, pridemo do nove življenjske energije, za katero smo lahko že pozabili, da je
obstajala (npr. v mladosti). Vrača se želja po novem učenju in doseganju še večje in globlje urejenosti, saj so rezultati vidni na več področjih življenja, ki smo jih pričeli urejati.
S tem spreminjamo tudi odnos do samega sebe, do svojega telesa oz. do celotne some. Prenehamo s trmo dosegati rezultate, vendar se temu posvetimo z vztrajnostjo, raziskovanjem in boljšo disciplino. Če vsak dan namenimo pozornost, čas in energijo, da naredimo majhno spremembo na bolje, nas čas in vztrajnost popeljeta v trajne spremembe, ki so sčasoma vedno manj potrebne in težke, saj trajno spremenimo vzorce našega delovanja, ki se iz zavednega dela “usedejo” v našo podzavest in nam postanejo domači.

Teja Šinkovec, učiteljica AEQ metode in AEQ dihanja 2. stopnje

Preberite še:

Bistvo metode vidim v tem, da kdor se z njo seznani dojame, da je rešitev za njegove težave v spremembi. Pa naj bodo to težave na fizičnem področju, psihičnem nivoju ali stanje v katerem živi in nahaja (odnosi). Če je oseba prišla do določenih bolečin in stanj iz katerih se ne more rešiti na do sedaj...