Mnenje in izkušnja o dosedanjem šolanju 3. stopnje, Petra Košmrlj, učenka AEQ metode 3. stopnje

Šolanje za učiteljico AEQ metode 3. stopnje se je prevesilo v drugo polovico. Prejšnji teden smo zaključili tretjji modul od skupno šestih. Na vseh dosedanjih izobraževanjih se je moje znanje širilo, spoznavala sem veliko resnic tako o sebi kot o življenju na sploh. Spoznano sem poskušala vključevati v svoj vsakdan in na ta način s spremembo vedenja vplivati na drugačne rezultate in s tem tlakovati pot za drugačno prihodnost.

Od mojega prvega izobraževanja za učiteljico AEQ metode 1. stopnje jeseni 2020 sem naredila že veliko sprememb. Iz osebe, ki je bila naučena, da se ne krega/prepira, da je tiho in potrpi, da ustreže vsem v okolici in potrpežljivo čaka, da bo opažena in pohvaljena ali nagrajena za svoja dejanja, sem postala bolj glasna, z manj strahu po izpostavljenosti, več poguma po izražanju svojih misli in mirnejša znotraj sebe.

Vendar je 3. stopnja dodala globino. Pada iluzija, počutim se bolj zanič kot kdajkoli, primerjam svoje sedanje življenje s preteklostjo in ugotavljam podobnost. Jezi me, ker se mi zdi, da ponavljam pretekle napake. Če sem prej čutila bolečine na levi strani, jih zdaj čutim na desni strani telesa. Enkrat čutim desno lopatico, drugič desni bok, spet tretjič desno koleno. Ves čas me zateguje na desni strani vratu. V zadnjem času se je vsemu temu pridružila še bolečina v palcu desne noge.

Raziskovanju in odkrivanju ni videti konca. Pri vodenju programov preko spleta se v meni dogaja pravi vihar. Ne glede na to, da sem pripravljena, vem o čem bom govorila, vem tudi, da je moje znanje široko, so znotraj mene dvomi, stiska me v prsih, ne morem dihati in čutim, kako lezem skupaj. Lansko leto sem pred junijskim programom ostala brez glasu, na jesenskem sem imela vrtoglavico. Četudi razumsko vem, kaj se mi dogaja in da reakcija ni usklajena z dejanskim stanjem in resničnostjo, me situacija plaši in moje razmišljanje gre v smer negotovosti, v smer, da odpovem program in v misel, da to ni zame. To je delo podzavesti, ki me želi obvarovati pred razočaranji in neuspehom. Potrebno je veliko zavestnega dela, da ne odneham in se premikam, četudi z majhnimi koraki. Pri tem zelo pomaga podpora učitelja, Aleša Ernsta, ki v trenutkih, ki so težki, ponudi razlago, ob kateri se dvom in strah zmanjša. Ena takih pomembnih razlag je bilo dejstvo, da smo učitelji in ne rešitelji. Ob tem spoznanju je z mene padlo veliko breme. Čeprav sem to že večkrat slišala na seminarjih, je šele ob mojem podajanju znanja drugim udeležencem prišlo do veljave.

Z učenjem protokolov na 3. stopnji se seznanjam z novimi veščinami. Dotikam se ljudi, premikam njihove dele telesa, jim dajem navodila, kaj naj naredijo ali premaknejo. Spoznavam različnost v mišični napetosti, v amplitudi gibanja in v razumevanju navodil. Občutim razliko, ko učitelj na meni izvede del protokola ali ko sošolec/sošolka izvede isti del protokola. Spoznavam učinek mojega prijema in pritiska na osebo, ki je bil na prvem modulu zadržan in previden, sedaj je že bolj odločen. Več protokolov ko naredim, bolj lahko povezujem določene težave ljudi z njihovimi vedenjskimi vzorci. Zanimivi so mi njihovi odzivi takoj po narejenem protokolu in dan ali dva potem. Vedno so odzivi. Taki ali drugačni. To mi še dodatno daje zagon, da vedno bolj in globlje spoznavam delovanje some, ki je po eni strani zelo kompleksna, po drugi strani pa odpira toliko možnosti in različnih variant delovanja, da si včasih rečem, da je škoda, da vsega tega ne izkoristimo.

Izobraževanje na 3. stopnji zajema tudi dvigovanje naše lastne čustvene zrelosti. To je težji del izobraževanja. Vendar najpomembnejši. Vedno bolj se zavedam, kako okolje, v katerem živim, vpliva na moje počutje, zdravje, bolečine, razpoloženje itd. Zelo dobro lahko razumem primerjavo z rožo, ki v primernem okolju, ko ima na voljo dovolj vode, svetlobe, zemljo in toploto, uspeva brez težav. Če ji vzamemo samo eno od njej pomembnih sestavin, bo začela hirati. Če ji vzamemo dve, bo ovenela še hitreje. Težje postavim sebe v tako okolje, saj smo se skozi odraščanje naučili, da slabih stvari ne vidimo, ne čutimo ali pa stisnemo zobe, potrpimo in odebelimo membrano. Tukaj nam Aleš nastavlja ogledalo, da vidimo, kaj delamo. Velikokrat ostanem brez besed, ker zadane v srž problema. Pokaže tudi pot k ureditvi problema. Ta nikoli ni lahka, enostavna ali prijazna. Je pa možna. In vedno zahteva odločitev o tem, ali je vredno ter pomemebno in kaj je potrebno izpustiti/zapustiti, da se gre naprej.

Naš razred šteje 6 učencev. Štirje moški in dve ženski. Po starosti smo si zelo različni, tudi po življenjskih zgodbah in izkušnjah. Težko bi rekla, da je kakšna od naših zgodb lažja ali težja. Vsi imamo svoje izzive, ki jih želimo urediti in si življenje v prihodnosti narediti lažje. Učimo se tudi drug od drugega. V odzivih in obnašanju sošolcev ali sošolke pogostokrat vidim katerega od mojih staršev, z mojimi odzivi in obnašanjem na njihove reakcije spoznavam, kako delujem v svetu in z drugimi ljudmi. O teh stvareh se pogovarjamo, jih naslavljamo in z drugačnim odzivom učimo drugačnega delovanja. Si pa tudi pomagamo. S podporo, izmenjavo mnenj, vodenjem AEQ vaj, razreševanjem dilem, včasih pa tudi z brco v rit, da se premaknemo in ne obstanemo.

Niti v sanjah si nisem zamišljala, da se bom v drugi polovici svojega življenja učila in spoznavala z zakoni življenja. Škoda sicer, da tega nisem vedela že prej, ker bi bilo (mogoče) moje življenje drugačno. A sem kljub temu vesela, da imam to možnost.

Petra Košmrlj, učenka AEQ metode 3. stopnje

Ljubljana, 29.4.2024

Preberite še:

Pogledam, občutim, slišim, obvladam, svetujem, vodim in se naprej učim. Vse te komponente sem spoznala in nadgradila v šoli 3 stopnje metode AEQ. Skozi skrbno izbrane vaje, dodelane v popolnosti sem svojo lastno somo učinkovito spoznala in vse informacije katere...