Tine Seražin Lisjak, učitelj AEQ metode 2. stopnje – AEQ, psihoterapija in telo

Popularen rek: “Vse je glavi, …” dobro ponazarja trend pozitivne psihologije, new age spiritualnosti in ostalih metod, ki naj bi nam pomagale biti bolje. Osnovni problem takih pristopov je, da temeljijo na umu, egu in zavesti, ki delujejo po kvantni fiziki, hkrati pa živimo v telesu, ki deluje po Newtonovi fiziki. Večji kot je razkorak med umom in telesom, višjo amnezijo in iluzijo moramo ustvariti. S tem zašli v vedno hujše kronične težave, zaradi katerih smo verjetno začeli sploh brati takšno literaturo. Dejansko bi bilo bolje um (zavest) spustiti nekaj orbit nižje, bližje telesu in podzavesti, če že ne moremo, ne znamo ali si ne želimo ukvarjati s telesom in podzavestjo.

Kot torej vemo, je pri delu na sebi in urejanju neželenih kroničnih stanj nujno vključiti telo. Zakaj torej večina metod in tehnik ne vključuje telesa?

Dobro razlago je podal Janez Logar v svojem drugem AEQ podcastu, ko je človeka analiziral skozi štiri dimenzije: um, čustva, telesni občutki in duhovnost. Čustva in ostali telesni občutki so doma v telesu. Tisti del čustev in telesnih občutkov, ki so za nas (bili) prehudi, preko mehanizma senzorne amnezije potlačimo v nezavedni del nas. V telesu bivajo tudi vse travme. Zato ne preneča, da se nam poglabljanje v telo tako upira.

Večina ljudi je pripravljena delati le na ravni uma ali pa preiti iz uma direktno v duhovnost, spiritualnost. Za ta pojav obstaja v angleščini lep izraz spiritual bypass in opisuje težnjo, da bi zaobjeli telo in njegova potlačena čustva, travme ter raje šli iz realnost v nebo, v tem primeru v iluzijo. Zgovorno dejstvo je, da klasične šole spiritualnosti, kot je klasična joga učijo, da je edini možen stik z realnostjo preko telesa in da je zato prvi potreben korak prehod iz stanja zavesti uma v stanje telesne zavesti.

Ne vidim teoretične osnove, na podlagi katere bi bila dolgoročno učinkovita praksa dela na sebi, ki ne vključuje obravnave telesa. Po razumevanju teorije AEQ metode in preko lastnih izkušenj tako z AEQ metodo, kot z telesno usmerjeno psihoterapijo, močno verjamem in vem, da ima telo na um bistveno večji vpliv, kot ima um na telo. Če skušamo razmerje moči opredeliti bolj oprijemljivo, bi rekel, da gre za razmerje 1:9 na stran telesa ali morda 2:8 pri posameznikih, ki živijo bolj počasi in z minimalno stresa.

Telo je torej bistveno in urejanje samega sebe bi moralo potekati vzporedno na umu (pogovor, teorija, vedenje) in telesu (AEQ vaje, telesna psihoterapija). Ko integriramo obe dimenziji sebe, nato poskrbimo za prepis izkušnje, denimo v primeru travme ali odtujenosti. Terapevt lahko ustvari transfer, kjer se postavi npr.  v vlogo očeta in začne proces celjenja otroške travme z drugačno izkušnjo ali proces zapoznele vzgoje, tam, kjer je čustveno ali fizično odsoten oče zatajil. V obeh primerih pa je predhodno treba skozi AEQ obravnavo določiti, kaj se sploh skriva v telesu (potlačena čustva, travma) ali kaj manjka v primeru SMO (senzorno motorne odtujenosti).

Menim, da je kombinacija AEQ pristopa ter telesno usmerjene psihoterapije zelo učinkovita kombinacija za delo na sebi. AEQ učitelj zna odpreti pandorino skrinjico, seveda mora biti dovolj čustveno zrel, da prenese tisto, kar se notri skriva. Psihoterapevt je tu manj prodoren, lahko pa je bolj učinkovit v predelovanju travme in prepisu izkušnje. Vsekakor menim, da je lahko terapevt, ki dela s telesom in pozna AEQ dober substitut AEQ pristopu in obratno oziroma da sta odličen tim.

Kar se tiče spiritualnosti imam tudi osebno do nje zanimiv odnos. Vera v nekaj več mi daje moč, da vztrajam, kadar je težko, saj vidim smisel v trpljenju, ko urejam sebe in partnerski odnos na bolje. S tem samo trpim a hkrati ne trpim zaradi dejstva, da trpim. Kakorkoli, v kontekstu spiritualnosti vidim AEQ kot metodo, ki nas iz kleti -3, -4 ali -7 pripelje v pritličje. Kdor želi in kdor sploh pride do pritličja, naj se nato povzpne v višje sfere, če meni, da je to njegov namen. Spiritualne prakse, ki so resnično to, za kar se predstavljajo, pa so bile razvite tisoče let nazaj za ljudi, ki so živeli v pritličju in niso poznali SMA. Pa tudi veliko dela in stresa niso poznali, če smo iskreni.

 

Tine Seražin Lisjak, učitelj AEQ metode 2. stopnje, AEQ dihanja 1. stopnje in AEQ odnosov 1. stopnje

Preberite še:

Dihanje skozi nos je naravni proces, ki ima številne koristi za zdravje in dobro počutje. Zakaj je dihanje skozi nos koristno? Nasprotno od pravilnega dihanja skozi nos je prehitro dihanje, dihanje pretežno z zgornjim delom pljuč in običajno skozi usta. Tako si sami ustvarjamo hiperventilacijo...