Petra Košmrlj, učiteljica AEQ odnosov 1. stopnje – Struktura določa funkcijo

Zakonitost 1: Struktura določa funkcijo, funkcija pa vpliva na strukturo.

Zakonitost 2: Če želita biti struktura in funkcija medsebojno usklajeni in imeti medsebojen vpliv, morata ustvariti spremenljiv sistem, ki ima težnjo, da je v danih okoliščinah učinkovit, kolikor je to mogoče. Govorimo o zakonu o učinkovitosti.

Sistem je učinkovit takrat, ko rešuje(mo) probleme pravočasno in probleme, ki so pomembni. Oseba se v takih izzivih odzove z evstresom, razmišlja, išče rešitve in se na podlagi tega odloči za odziv. V času reševanja problema je v stresu (entropiji), ki se nato spremeni v sintropijo, ko je problem rešen. V procesu reševanja problema sta funkcija in struktura za krajši čas v neravnovesju. Ko z rešitvijo ustvarimo nove nevronske povezave, se funkcija in struktura zopet sinhronizirata. Pozitivna izkušnja sistem postavi v bolj učinkovito celoto, ki je z večjo kompleksnostjo sposobno urejati več problemov in zmanjšati ustvarjanje novih.

Pri akutnem stanju stresa (nemoč) se v telesu aktivira večja produkcija življenjske energije, kar spodbudi delovanje sistemov v dvig potencialne energije, ki nato s primerno akcijo in uporabo kinetične energije, problem uredi ali pa od njega pobegne. Če oseba nima SMA, SMO in SMI ji to omogoča zaznavo problema (kar jo moti, ovira, ogroža ali omejuje) znotraj sebe ali v okolju. Ravno tako ji odsostnost SMA, SMO in SMI omogoča primeren odziv na problem.

Če se problemi ne urejajo, prihaja do neravnovesja znotraj some in v okolici. Pride do kroničnega stresa – distresa, ki v osebi povzroči stalno prisotnost simpatičnega načina delovanja AŽS. To osebo utruja in ji jemlje energijo. Ko se energijske rezerve izčrpajo, mora soma prisilno preiti v parasimpatični odziv, da zmajša aktivnosti (depresijo vedenja). Nepravilno delovanje AŽS negativno vpliva na vse vidike delovanja some in povzroča širok spekter težav.

Distres se razvije iz neučinkovitega evstresa. Oseba se mogoče ne zaveda pomembnosti problema ali pa meni, da ima dovolj časa za ureditev in z reševanjem odlaša. Ko ugotovi, da bo potrebno problem kljub vsemu rešiti, akutni distres spremeni v evstres, ter tako kinetično energijo uporabi za rešitev problema. Pogosto v takih stanjih okolica prepozna stisko osebe, ki sama ne zna rešiti problema in ji priskoči na pomoč, da problem uredi. Ali pa dodatno pritisne na osebo, da problem uredi. V tem času je lahko prisotna akutna SMA, SMO ali SMI, ki osebi onemogoča ureditev problema. Ko je problem rešen, se akutno stanje SMA, SMO ali SMI razgradi v potencialno energijo, ki jo oseba uporabi za učenje iz neprijetne izkušnje in dvig čustvene zrelosti.

Kadar oseba probleme rešuje z evstresom ali akutnim distresom potem za reševanje svojih težav ne potrebuje AEQ pristopa in je dovolj AEQ klinična somatika, s katero ohranja in krepi pravilen odnos do sebe, okolja in življenja.

Ko določenega problema ne rešujemo (ne znamo, nočemo, ne moremo) niti z evstresom niti z akutnim distresom, dobimo kronični distres in s tem kronično obliko SMA, SMO in SMI. Tu se razvijejo stanja, ki jih rešuje AEQ metoda.

Kronična oblika SMA, SMO in SMI se običajno razvije v prvih treh letih našega življenja. To je obdobje največjega učenja, formirajo se živčne povezave, ki polnijo našo podzavest s podatki, ki se ustvarjajo na podlagi gibanja. Možgani se v tem času izjemno hitro razvijajo. To obdobje je temeljno za naše delovanje v odrasli dobi. Od svojih skrbnikov kopiramo dobesedno

vse. Če imamo ob sebi starša (običajno je to mama), ki ima tudi sama SMA, SMO ali SMI, potem skopiramo tudi to, saj drugače ne bi preživeli. Nemirna mama ali mama pod stresom ne more pomiriti dojenčka, ko on to od nje pričakuje. Težko tudi začuti, kaj otrok od nje želi, saj se tudi sama ne čuti in sledi zunanjim vplivom in nasvetom, kako je potrebno skrbeti za otroka. Ker ti nasveti v vseh primerih ne delujejo, otrok pa vedno bolj joče, postaja še bolj nervozna, jezna, čuti agresijo v sebi, razočaranje, da ne zmore, da nalogi ni kos. Otrok to čuti, postaja vedno bolj napet, saj sam še ni sposoben uravnavati svojega notranjega stanja. Iz akutnega distresa se zelo hitro premakne v kronični distres.

Nemoč in energija sovraštva, ki jo nemoč ustvarja, vedno bolj deformirata otrokovo funkcijo in tako vedno bolj vplivata na njegovo strukturo. Potencialna energija, ki jo ima na pretek in je ne more nikomur dati (mami), spremeni njegovo strukturo. Telo se deformira, da lahko potem deluje drugače in tako ustreza okolju. Delovanje (gibanje) ponavlja toliko časa, da se živčne povezave zapišejo v nezavedno kompetentnost. Otrok je tako prilagojen na okolje, v katerega se je rodil. Tako lahko vidimo otroke, ki so morali pohiteti z razvojem, ali so morali zavreti svoj razvoj, ali so morali spremeniti vedenje v nasprotnega s strukturo some, odvisno od potreb staršev. Kot je rekel Jesper Jull, danski družinski terapevt, otroci zelo radi sodelujejo s starši in bi za njih naredili vse, ni važno, ali je to za njihovo somo vredu ali ne (tako ali tako nimajo izbire). Pri nemirnem in problematičnem otroku (vedenjskem ali učnem) se strokovna sfera napačno usmerja v popravljanje ali spreminjanje otroka, saj se otrok vedno ravna po starših. Vzgojitelji(ce) in učitelji(ce) v šoli lahko nudijo otroku nešteto ur pomoči, razlag in pogovorov, a bo to bolj malo pomagalo k rešitvi težav. Če bi vse te ure namenili staršem, bi lahko pričakovali izboljšanje. A tega si starši ne priznajo (ne vejo, nočejo vedeti) in pričakujejo rešitev izven sebe, od drugih. Pritisk se ustvarja na učitelje, naj otroku pomagajo, pritisk se ustvarja nad otrokom, da naj bo drugačen, da bo uspešen, pritisk pa ustvarjajo tudi starši sami sebi, ker želijo imeti uspešnega otroka, saj je to v njihovih očeh garancija za srečno in zadovoljno prihodnost. Vsi so nezadovoljni, nemočni, v stalnem stresu in simpatičnem načinu delovanja živčnega sistema. Kronične bolezni so logična posledica.

Ko razmišljam o tem, kako so se v moji družini reševali problemi, se nikakor ne morem spomniti. Kot da problemov pri nas ni bilo, kar seveda ni logično. Spomnim se edino problemov, ki so zadevali naju s sestro. Ko sva bili mlajši, jih je mama reševala s kaznijo in občasnim tepežem, ko sva bili malo večji, pa z njenimi rešitvami, ki so bile edino pravilne in nepreklicne. Če na situacijo nazaj pogledam z današnjimi očmi, je bila gospodovalna, hladna, nesprejemajoča, ni dopuščala pogovora niti argumenta za ali proti. Vsi v družini smo ji ustregli, da je bila zadovoljna. Vse to je bilo zapakirano v paket ljubezni, za katerega ji bomo enkrat hvaležni. Že zelo zgodaj sem razvila SMA izražanja sebe in svojih občutkov. Če sem jih čutila, sem jih zadržala zase. Razvila sem SMO reševanja problemov. Ker ne vem, kako jih reševati, se mnogim izogibam ali ravnam tako, da do problemov ne pride. Pogosto čakam, da se bo problem že nekako uredil. Pri tem si velikokrat govorim, da ni tako hudo (SMI), da imajo drugi še večje težave.

Trenutno sem v dilemi, kako in kdaj pomagati/reševati odraslega otroka (hči). Vidim problem in kam to pelje. A kaj storiti, ko ona ta problem ne vidi, zato tudi nima potrebe po reševanju. Moj vpliv nanjo pa ni dovolj velik, tudi zaradi moje SMO, ker ne vem, kako pravilno pristopiti k reševanju. V glavi si sicer izdelam načrt, ga bolj ali manj uspešno izpeljem, a čutim, da se na drugi strani zgodi upor, celo razočaranje ali protest, da jo silim v nekaj, kar si sama ne želi in o tem ne razmišlja. Znotraj mene se poraja dvom, ali ravnam prav in v določenem momentu vidim sebe kot kopijo svoje mame, ki s svojimi rešitvami pritiska na druge, da jih upoštevajo. Hči se od mene distancira in traja kar nekaj časa, da se zopet lahko pogovarjava.

Za otroke, ki so še odvisni od nas, smo odgovorni in moramo poskrbeti za njih. Kaj pa za odrasle otroke? Kako to odgovornost uporabiti pri odraslih otrocih? Do kje seže ta odgovornost? Vem, da imam s svojim zgledom in svojo čustveno zrelostjo največji vpliv na svoje potomce. A kaj, ko se zdi, da čas čisto prehitro teče in da smo s čustveno zrelostjo v zaostanku in bo lahko hitro prepozno. Po drugi strani pa ravno AEQ uči, da hitenje povzroča stres, ta pa neravnovesja in bolečine.

Zaključek:

AEQ učitelj na podlagi opazovanja strukture telesa, besedila ali govora ugotavlja delovanje some. Lahko pa tudi na podlagi delovanja (kako oseba razmišlja, kakšne odločitve sprejema, kakšna so njena dejanja in rezultati) ugotovi, kakšna je struktura some. Na podlagi tega lahko dovolj dobro razbere preteklost osebe, ki je vplivala na sedanjost. Ravno tako lahko določi njeno prihodnost, ki se bo odvila, če strukture in funkcije ne bo uskladila.

Razložiti osebi neusklajenost med strukturo in funkcijo zahteva čustveno zrelost samega AEQ učitelja. Sprva mora sam spoznati svoja neurejena stanja in s tem SMA, SMO in SMI zmanjšati do te mere, da se dovolj čuti in rešuje probleme pravočasno in tiste, ki so pomembni. Razumevanje povezave med strukturo in funkcijo je z vidika odnosov potrebna tudi zato, da razumemo razlike med žensko strukturo in funkcijo ter moško strukturo in funkcijo, saj nepoznavanje vodi v izkrivljeno sliko, kako naj bi delovali tako v družbi kot v partnerskih odnosih

Petra Košmrlj, učiteljica AEQ odnosov 1. stopnje 

Preberite še:

Energija je povsod okrog nas. Čutimo jo kot toploto in gibanje (oz. delo). Brez energije ni življenja, ni toplote in ni gibanja. Energijo za svoje življenje dobivamo iz hrane, vode, zraka in svetlobe. V telesu se odvijajo kompleksni kemični procesi, ki ustvarjajo energijo. Le-ta se...